Acidofilni gozd navadnega gabra in borovnice se nahaja v osrednjem in vzhodnem delu Slovenije. Prevladujejo nadmorske višine od 200 do 450 metrov. Geološka matična podlaga so permokarbonski skrilavi glinavci in peščenjaki ter pleistocenske gline in ilovice. Na njih prevladujejo srednje globoka do globoka distrična rjava tla. Na območju združbe je zmerno celinsko podnebje s povprečnimi letnimi temperaturami od 9 do 10^o C in povprečnimi letnimi padavinami od 900 do 1200 mm z zelo izrazitim zgodnjepoletnim maksimumom.

Diagnostična kombinacija rastlinskih vrst:
Drevesna plast: navadni gaber (Carpinus betulus), graden (Quercus petraea), navadna smreka (Picea abies), pravi kostanj (Castanea sativa), češnja (Prunus avium).
Grmovna plast: Corylus avellana, Euonymus europaea, Frangula alnus, Hedera helix, Rubus hirtus, Sorbus aucuparia, Viburnum opulus.
Zeliščna plast: Aegopodium podagraria, Aposeris foetida, Avenella flexuosa, Blechnum spicant, Carex sylvatica, Crocus napolitanus, Deschampsia cespitosa, Dryopteris carthusiana, Erythronium dens-canis, Galeobdolon montanum, Galeopsis pubescens, Gentiana asclepiadea, Hieracium sylvaticum, Luzula luzuloides, L. pilosa, Maianthemum bifolium, Melampyrum pratense subsp. vulgatum, Oxalis acetosella, Polygonatum multiflorum, Prenanthes purpurea, Pteridium aquilinum, Pulmonaria officinalis, Sanicula europaea, Solidago virgaurea, Vaccinium myrtillus.

Rastišča acidofilnih gozdov navadnega gabra so bila zaradi svoje lege v bližini večjih naselij, lahkega dostopa in ugodnega reliefa že od nekdaj zelo intenzivno izkoriščana. Del gozdov je bil izkrčen za kmetijska zemljišča in v urbane namene. Večina gozdov v bližini naselij pa je služila kot vir drv in gozdne stelje. Zato so ti gozdovi na splošno slabe kakovosti in gospodarsko malo pomembni.

Prevladujejo skupinsko raznodobni dvoplastni gozdovi z gradnom in smreko v nadstojni plasti in podstojnim navadnim belim gabrom.

Združbo navadnega gabra in borovnice uvrščamo v zvezo Erythronio-Carpinion.

The Vaccinio myrtilli–Carpinetum betuli is located in the central and eastern part of Slovenia and grows at an altitude of 200 to 450 meters. The geological bedrock consists of Permian and carboniferous clayey shales and sandstones as well as Pleistocene clay and loam. It is covered by medium deep to deep dystric Cambisol. In the area of the association, the climate is humid continental with a mean annual temperature of 9°-10° C and an average annual precipitation of 900 to 1,200 mm with an early summer maximum.

Diagnostic combination of plant species
Tree layer: Carpinus betulus, Quercus petraea, Picea abies, Castanea sativa, Prunus avium.
Shrub layer: Corylus avellana, Euonymus europaea, Frangula alnus, Hedera helix, Rubus hirtus, Sorbus aucuparia, Viburnum opulus.
Herb layer: Aegopodium podagraria, Aposeris foetida, Avenella flexuosa, Blechnum spicant, Carex sylvatica, Crocus napolitanus, Deschampsia cespitosa, Dryopteris carthusiana, Erythronium dens-canis, Galeobdolon montanum, Galeopsis pubescens, Gentiana asclepiadea, Hieracium sylvaticum, Luzula luzuloides, L. pilosa, Maianthemum bifolium, Melampyrum pratense subsp. vulgatum, Oxalis acetosella, Polygonatum multiflorum, Prenanthes purpurea, Pteridium aquilinum, Pulmonaria officinalis, Sanicula europaea, Solidago virgaurea, Vaccinium myrtillus.

Sites of acidophilous hornbeam forest have always been intensively utilized due to their location close to larger settlements and easy access as well as favourable land configuration. A part of these forests has been cleared for agricultural and urban purposes. The majority of forests close to settlements were used as fire wood source and as litter. Consequently, the forests are generally of inferior quality and play a less important economic role.

Uneven-aged and two-layer forests predominate with sessile oak and spruce in the upper tree layer and hornbeam in the lower tree layer.

The Vaccinio myrtilli–Carpinetum betuli is classified in the alliance Erythronio–Carpinion.

__________________

Wraber M. 1969: Über die Verbreitung, Ökologie und systematische Gliederung der Eichen-Hainbuchenwälder in Slowenien. Feddes Rep. 79: 373–389, Berlin.
Marinček L. 1980: Gozdne združbe na klastičnih sedimentih v jugovzhodni Sloveniji. Razprave IV. razreda SAZU 23(2): 44–185.
Marinček L. 1987: Prispevek k poznavanju acidofilnih gozdov belega gabra Slovenije. Razprave IV. razreda SAZU 27(4): 65–99.
Marinček L. 1994: Zur Nomenklatur der Hainbuchenwälder des Erythronio-Carpinion. V: I. Trinjastić (ur.) Simpozij – Pevalek Flora i vegetacija Hrvatske, Šumarski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Hrvatske šume, s. 57–62, Zagreb.
Marinček L. & A. Čarni 2000: Die Unterverbände der Hainbuchenwälder der Verbandes Erythronio-Carpinion betuli (Horvat 1938) Marinček in Walnöfer, Mucina et Grass 1993. Scopolia 45, 20 s.